Rada se spominjam tistega  vznemirljivega časa druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja in časov osamosvajanja. Takrat smo imeli najbolj kakovostno novinarstvo v zadnjih desetletjih, najbolj razvito civilno družbo (kako so mogli mediji pozabiti na ključno vlogo Tomaža Mastnaka?), največ raznolikih gibanj, največ volje spremeniti svet v demokratično občestvo človeškega dostojanstva, solidarnosti in uresničevanja človekovih pravic.

Sama sem bila izredno aktivna. Kot članica prve skupine za duhovna gibanja pri takratni ZSMS, kot novinarka – izmislili smo si Ščukova priznanja za naj-prodornejši medijski glas v premikanju meja svobode mišljenja in govorjenja in temu nasprotno Siratkovo »priznanje«, bi bilo vredno ponovno pogledati nagrajence prve in druge sorte! --, ki sem se zavzemala za spremembo etičnega kodeksa novinarjev Jugoslavije in sem soorganizirala ter vodila prvi simpozij o etiki javne besede v CD, bil je res vsebinsko imeniten, bila sem med pobudniki ustanovitve Nove revije in do nedavnega članica njenega uredništva …

Moj najlepši spomin je vezan na akcijo sprehajanja pred vojašnico na Metelkovi v času zaprtih JBTZ z rožami na prsih in zahtevo po pogovoru z vodstvom. Ideja o nošenju rož in mirnem celodnevnem sprehodu gor in dol pred vojašnico je bila moja. In eden od članov odbora mi je na »špioniranju« akcije, ki je fantje niso podprli, zabrusil: »Če bi bila vojna, bi stala pred vojaškim sodiščem zaradi tega!« Takrat se mi je posvetlikalo, da morda le ne gre vsem za svobodo naroda, temveč za uveljavitev svojega ega in pozicije moči.

No, po 20 letih so se mi odprle oči. A upanja nisem zgubila niti za trenutek. Slovenija je mlada država, potrebuje čas za svoje zorenje, predvsem pa potrebujejo čas ljudje, da bodo spregledali, kar se je meni posvetilo tiste čarobno lepe dni …