Na Ljubljano me veže veliko lepih spominov, začenši z dejstvom, da sta se tam rodila moja najmlajša otroka. Poleg tega sem bil priča trenutku, ki je spremenil zgodovino tega mesta in celotne Slovenije. V tistih težkih in izjemnih mesecih mi je bilo dano spoznati ljudi, ki so pogumno sprejeli odgovornost za težke odločitve. V prvi vrsti je to predsednik Kučan, ki je bil ves čas moje misije dragocen sogovornik in ga od takrat štejem za prijatelja. Z Ruplom, ministrom za zunanje zadeve, s katerim sem se lahko pogovarjal tudi v italijanščini, sva skupaj doživljala razburljive in tudi napete tedne pred junijem 1991, ko je predsednik Kučan razglasil neodvisnost države, medtem pa je letalo grozeče preletavalo trg. Tudi z ministrom Ruplom sva vzpostavila prijateljski odnos in upam, da tudi vzajemno spoštovanje. V mesecih, ko je  nastajala samostojna Slovenija, sem po svojih najboljših močeh skušal Rimu predstaviti smisel tega dogajanja, saj sem bil prepričan, da se lahko prijateljski državi, kot sta to bili in sta Slovenija in Italija, soočita s tem težkim prehodom z okrepljeno solidarnostjo in brez strahu.

Iz teh in drugih razlogov sem bil in sem še vedno zelo ponosen, da sem bil prvi italijanski veleposlanik v Sloveniji. Po dvajsetih letih z veseljem pošiljam pozdrave slovenskim prijateljem, s katerimi sem imel čast deliti to izkušnjo, in vam iskreno čestitam ob tej pomembni obletnici.

Fabio Christiani, prvi italijanski veleposlanik v Sloveniji