Ta misel je nadvse intimna in morda niti ni pravšnja za javno rabo –  a pogosto me spreleti občutek, da mi je dano živeti v najboljšem času in na najprijaznejšem koščku Sveta.

Bil sem star 10 let, ko je človek stopil na Luno in le dobro desetletje za tem je IBM sestavil prvi osebni računalnik. Življenje človeštva je postalo dinamično, kot še nikoli doslej in pogled posameznika se je v globalnem svetu vznemirljivo razširil.

Moja mladost je bila zaznamovana tudi s prizadevanji za demokratizacijo družbe in sanjami o samostojni državi. Te želje so se mi dovolj zgodaj uresničile in danes Slovenijo doživljam kot eno izmed najbolj varnih in prijaznih držav. Taki občutki imajo na moji vrednostni lestvici visoko lego, zato moram zdaj kajpada potrkati ob les. No, seveda si želim, da bi nam bilo tu in zdaj še bolje, a če vsaj ne bo slabše, bo tudi v redu.