Moji osebni spomini na nemirno nizozemsko predsedstvo Evropske skupnosti leta 1991

Dvajset let je že minilo. Pogledati nazaj na relativno mirno pridobljeno slovensko neodvisnost je bistveno bolj pozitivno, kot je bilo v devetdesetih letih misliti na pravično rešitev jugoslovanskega konflikta glede odcepitve, ki je v nekaterih republikah zahteval tragično število žrtev.

Enostranska razglasitev neodvisnosti Slovenije in Hrvaške dne 25. junija 1991 in vojaško posredovanje zvezne vojske (JNA) naslednji dan sta bila 'wake-up call' (budnica) za Evropsko skupnost (ES). Predhodne naraščajoče napetosti v nekdanji Jugoslaviji od konca osemdesetih let so v Evropski skupnosti zasenčili zgodovinski dogodki, kot so bili Padec berlinskega zidu (1989), združitev Zahodne in Vzhodne Nemčije (1990) in Zalivska vojna (1990-1991).

Odcepitev Slovenije in Hrvaške je bila nekakšna glasnica razpada Socialistične federativne republike Jugoslavije. Državljanska vojna je bila neizogibna. Med nujnim posvetom trojke Evropske Skupnosti v Beogradu konec junija 1991 je postalo jasno, da se bo zvezna vlada odločno in z nasiljem uprla razpadu federacije.

Znotraj ES so potekali ostri pogovori glede vprašanja, čemu se mora dati prednost: pravici delnih republik do samoodločanja ali nedotakljivosti in teritorialni integriteti meja zvezne Jugoslavije.

Po šestnajstih urah pogajanj v okviru nizozemskega polletnega predsedovanja Evropski skupnosti je 7. julija 1991 na hrvaških Brionih med slovensko, hrvaško in jugoslovansko zvezno delegacijo prišlo do dogovora, ki je končal sovražnosti (desetdnevna vojna) na ozemlju Republike Slovenije. Bistvenega pomena pri tem dogovoru je bila pripravljenost Slovenije in Hrvaške, da za tri mesece zamrzneta osamosvojitev, ki sta jo pred tem razglasili.

Po brionskem sporazumu Evropska skupnost ni več verjela v ohranitev jugoslovanske enotnosti, pač pa je kot pogoj za priznanje razglašenih neodvisnosti zahtevala skupni dogovor glede razdelitve lastnine vseh šestih republik. Intenzivna prizadevanja s strani Evropske skupnosti, da bi zvezna vlada in vpletene republike s posredovanjem pod vodstvom Lorda Carringtona dosegle skupni sporazum, je zavirala predvsem srbska stran. Poleg tega pa je bilo zaradi resnih razhajanj znotraj Evropske skupnosti zaradi hitrega priznanja neodvisnosti, ki sta jo Slovenija in Hrvaška 8. oktobra ponovno razglasili, na voljo premalo časa.

En teden zatem je tudi večnacionalna Bosna in Hercegovina razglasila neodvisnost. Pogajanja, s katerimi je ES skušala doseči skupni dogovor, so tako postala še bolj negotova in povečal se je strah pred državljansko vojno s Srbijo.

Predvsem Zvezna republika Nemčija je kljub temu ostajala odločna zagovornica tega, da se slovensko in hrvaško neodvisnost po hitrem postopku prizna. Napovedala je celo, da bo to storila na lastno pest, če se do božiča ne bo doseglo soglasja. Na seji zunanjih ministrov Evropske skupnosti 16. decembra 1991 je po intenzivnem razpravljanju vendarle prišlo do sporazuma, kar je čez en mesec privedlo do uradnega priznanja. Tragična in nasilna nadaljnja delitev nekdanje Jugoslavije je tudi na Nizozemskem pustila globoke sledi.

Slovenija si ob svoji dvajsetletnici ne zasluži le čestitk, pač pa tudi priznanje za sodelovanje pri oblikovanju brionskega sporazuma. S skoraj homogenim prebivalstvom in že precej razvito politično, gospodarsko in celo vojaško samostojnostjo je bila Slovenija pripravljena na samoodločanje in neodvisnost.

V primeru Hrvaške to ni bilo tako samoumevno, saj je država razglasila neodvisnost in sprejela svojo ustavo, ne da bi pred tem poskrbela za šeststo tisoč Srbov, ki so prebivali na njenem ozemlju. To je spodbudilo tudi muslimanskega voditelja Bosne in Hercegovine Izetbegovića, da je proti volji srbskega (33 %) in hrvaškega (18 %) prebivalstva razglasil enostransko neodvisnost. Možnost mirne delitve Jugoslavije je tako postala še manj verjetna.

V okviru priprav na srečanje zunanjih ministrov ES 16. decembra so ameriški kolega Jim Baker, generalni sekretar Združenih narodov Javier Perez de Cuellar in Lord Carrington izrazili svojo zaskrbljenost nad priznanjem slovenske in hrvaške neodvisnosti brez skupnega sporazuma o prihodnosti Federacije. Kljub temu so se ministri Evropske skupnosti tisti dan pridružili nemški odločitvi in glasovali za priznanje neodvisnosti, ki je uradno stopila v veljavo 16. januarja 1992. Pred tem so se potekali resni pogovori, pri čemer sem tudi sam kot predsednik Evropske skupnosti izrecno opozoril na nevarnost nadaljnjega zaostrovanja napetosti.

Medtem je jugoslovanska vojska že zasedla tretjino hrvaškega ozemlja, ki so ga Hrvati že zapustili. Vedno bolj se je zdelo, da gre za okupacijo, vendar, dokler je bila Hrvaška del jugoslovanske republike, so bile napetosti med Srbi in Hrvati zgolj stvar notranje politike, kamor se zunanji opazovalci niso smeli vmešavati. Nemčija je opozorila na to, da bi priznanje hrvaške neodvisnosti omogočilo poseg v nastalo situacijo, saj bi v tem primeru šlo za konflikt med dvema državama. Kljub temu, da se ostale evropske države temu nismo mogle upirati, se pozneje iz tega ni izcimilo veliko.

Izredna vpletenost Nemčije v hrvaško usodo v tem obdobju je bila verjetno povezana z razvojem dogodkov znotraj Nemčije same, pri čemer moram predvsem pomisliti na padec berlinskega zidu leta 1989, nemško združitev konec leta 1990 in pravico do samoodločanja za Vzhodne Nemce. V istem času se je na obzorju kazal tudi razpad Sovjetske unije.

Čustva, ki so ob teh dogodkih izbruhnila na dan, so Nemci preslikali na Balkan. Razvili so miselnost, da mora biti Hrvatom podeljena pravica do samoodločanja, saj jih Srbi, ki bi v Jugoslaviji radi zavzeli večinski položaj, zatirajo in izkoriščajo. Poleg tega je v tistem obdobju v Nemčiji živelo okrog osemsto tisoč Hrvatov.

Na končni sporazum 16. decembra v prid nemškemu stališču je vplivala tudi potreba po enotnosti na poti k sklenitvi Maastrichtske pogodbe, ki je bila za Evropsko skupnost zelo pomembna. Države članice so namreč še isti mesec želele doseči soglasje. Pomemben del Pogodbe so bila sporna pravila za nadgraditev bolj skupne zunanje in varnostne politike in pogoji za poznejšo uvedbo evra.

Zato ne preseneča, da so bila že dolgo znana razhajanja v mnenjih med Nemčijo in med drugim Francijo in Združenim kraljestvom glede priznanja neodvisne Slovenije in Hrvaške opuščena zaradi dogovorov o zakonodaji v Maastrichtski pogodbi.

Težko je oceniti, ali bi nadaljnje odlašanje priznanja neodvisnosti s strani Evropske skupnosti vendarle lahko vodilo k mirnemu skupnemu sporazumu o delitvi Jugoslavije.
Preden se je čez štiri leta sklenilo Daytonov sporazum, se je odvilo mnogo neuspelih poskusov za mednarodno posredovanje. Tragična državljanska vojna med bosanskimi muslimani, Srbi in Hrvati je po ocenah terjala sto tisoč smrtnih žrtev.

Postalo je precej jasno, kako sta se enostranski razglasitvi neodvisnosti Hrvaške, predvsem pa Bosne in Hercegovine leta 1991 tepli z idejama Velike Srbije Slobodana Miloševića in Velike Hrvaške Franja Tuđmana, ki sta tako dolgo oteževali miroljubno delitev Jugoslavije.

Letos Republika Slovenija praznuje 20 let samostojnosti in ob tej priložnost zasluži iskrene in prisrčne čestitke. Dejstvo, da je ta dobro razvita, politično in gospodarsko uspešna država že od leta 2004 članica Evropske Unije, da je v začetku leta 2007 uvedla evro in je v prvi polovici leta 2008 predsedovala EU, dokazuje njeno že dolgo obstoječo usmerjenost v Evropo in pripadnost Evropi.

Z veliko hvaležnostjo se spominjam dragocenega sodelovanja s slovenskimi političnimi voditelji v začetku devetdesetih let: s predsednikom Milanom Kučanom, premierjem Lojzetom Peterletom, z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom in s pokojnim Janezom Drnovškom, slovenskim predstavnikom in članom zveznega predsedstva ter kasnejšim premierjem.

Naj živi Republika Slovenija!

Hans van den Broek
Minister za zunanje zadeve Kraljevine Nizozemske (1982 - 1993)
Evropski komisar za zunanje zadeve in širitev EU (1993 - 1999)