Obdobje okrog osamosvojitve je bilo resnično odprto in živahno. Spomnim se, kako smo študentje na Ekonomski fakulteti leta 1988, mesec dni pred začetkom slovenske pomladi, ob izidu Kavčičevih spominov pripravili svobodno katedro Stane Kavčič in njegov čas, čeprav Kavčič v tistem trenutku ni bil ravno avtor, s katerim bi javno mahali. Igor Bavčar, Janeza Janša, Igor Omerza so bili vabljeni sogovorniki in vsi smo prekipevali od idej in pričakovanj.
 
Življenje postane pozneje seveda manj zaneseno. Slovenija je zdaj realnost. A duhovni kapital, ki smo ga takrat črpali iz alternativne misli in tradicije, mi je pustil spoznanje, da je drugačen pogled naša prednost. Je potencial tistih, ki se pri preboju ne moremo zanesti na razkošje velikih in prepoznavnih sistemov.

Iz mnogih izkušenj vem, da sem kot Slovenec geografsko, zgodovinsko in nenazadnje značajsko čisto zanimiv v poslovnem in kulturnem svetu -- in svojo specifiko v primernih trenutkih tudi poudarim.

Posebnosti so zmeraj zanimive, najsi bodo osebne ali nacionalne, v vsaki se najde svetlo zrno, ki pritegne zanimanje. Ne gre pa pozabiti, da so daljave in bližine enako pomembne, da smo celi in učinkoviti takrat, ko imamo in gojimo oboje, krila in korenine.