Narediti tisto, kar je prav

Leta 1991 se je zdelo, da  razmere v jugoslovanski federaciji polagoma postajajo neobvladljive. Center ni več držal vseh niti. Kako je bilo mogoče ukrepati?

Ena od možnosti za »mednarodno skupnost« je bila čakanje, naj se dogodki odvijejo po svoje. Takšna je bila na primer takrat pozicija Evropske unije, pri čemer je bilo veliko tveganje, da se bodo spori reševali s silo. Obstajalo je tveganje za državljansko vojno – najbolj grozljivo od vseh vojn.

Druga možnost je bila sprejeti dejstvo, da federacija ni mogla obstati nikakor drugače kot s silo. Če bi se želeli izogniti vojni in poiskati mirno rešitev, bi bilo torej treba sprejeti oblikovanje držav konstitutivnih narodov ob razpadu federacije.

V tem primeru bi bila aktivna vloga mednarodne skupnosti diplomatsko priznanje novo nastalih držav, ki bi jim ponudili pomoč pri reševanju mejnih sporov in drugih odprtih vprašanj, kar bi pomagalo ohraniti mir.

Bil sem trdno prepričan, da bi bilo slednje postopanje pravilno. Tako mnenje sem si ustvaril na podlagi nedavnih izkušenj (1988-91) z nestabilno situacijo na področju Baltika, kjer so se nekdaj podrejeni narodi izvijali iz sovjetske federacije. Edina miroljubna rešitev v tem primeru, ki je tudi sledila volji ljudstva, je bila čimprejšnje neomejeno diplomatsko priznanje novih nacionalnih držav, za kar sem si prizadeval.

A v primeru Balkana je bila Islandija samo ena od »držav daleč stran«, ki nikakor ni mogla vplivati na položaj v oddaljenih deželah. Vendar smo kot članica združenja EFTA tesno sodelovali z Avstrijo. Avstrijski zunanji minister, g. Alois Mock, nas je sproti obveščal o situaciji v Sloveniji in na Hrvaškem.

Zdelo se je, da iz notranjih razlogov Avstrija ni mogla prevzeti pobude.
Nemški kolega g. Genscher je ocenjeval razmere enako kot mi, vendar je potreboval zunanjo pobudo, ki bi pomagala preobrniti politiko Evropske unije, kar smo skušali ponuditi mi.

»S čim lahko Evropska unija opravičuje, da je zadnji veliki igralec, ki se še ni razjasnil o tem žgočem vprašanju? Kako lahko EU pasivno čaka, medtem ko se na njenem pragu razplamteva krvava državljanska vojna?«

Taka vprašanja seveda vodijo k neizogibnim odgovorom. Seveda EU ni mogla čakati. A seveda bi morala odločneje ukrepati, da bi preprečila vojno. To je eden od pomembnih naukov balkanske tragedije, ki je še vedno zelo živ.

Slovenska zgodba o uspehu, ki se je odvila od tistih dni pred dvajsetimi leti, je prepričljivo pregnala vse dvome o tem, kdo je imel prav o usodnih vprašanjih tistega časa.

Ob dvajseti obletnici prejmite iskrene čestitke iz daljnega severa.

 

Reykjavík, 3. januar, 2011
Jón-Baldvin HANNIBALSSON, nekdanji minister za zunanje zadeve Islandije