Pred dvajsetimi leti, v času največje osamosvojitvene evforije, je pomemben slovenski znanstvenik za nek medij izjavil, da Slovenci ne bomo znali imeti države. Večkrat pomislim nanj. Žal.

Ali nista to, kar letos slavimo, še zmeraj samo dve sprti stranki, ki se od časa do časa spopadata za oblast? Kot v starih, predvojnih časih JRZ in JNS. Sokoli in orli, klerikalci in liberalci, naši in vaši, ali kot pravi Cankar »narod in ljudstvo«.

In ker se kot umetnik po navadi odzovem na dogodke s tem kar znam in zmorem, vam lahko zaupam, da imam odgovor na prehojeno pot Slovenije že pripravljen, in sicer v uprizoritvi Cankarjevega »Kurenta«, ki sem ga letos priredil za Mini teater.

Podoba Slovenije je v tem prirejenem Cankarjevem besedilu za klaftro bolj prijazna od Jermanovega monologa o hlapcih, ki ga pogosto citiramo.
Torej upanje je.

In za konec: z mojo generacijo se občasno srečujemo na hodnikih zdravstvenih ambulant, kjer si na kratko izmenjujemo mnenja o zdravju in tudi o politiki.

Pa mi nekdo, ne dolgo tega, ki je blizu mojim letom, medtem ko sva politizirala, reče: »Za to se nismo borili!«

Takrat je ponj prišla hčerka. Sam namreč ne vozi več. Ko sta že odšla pa sem se spomnil, da ga sploh nisem vprašal, ne kdo je in ne, na kateri strani je bil! Čudno ne?