Slovenija je pri vzpostavljanju samostojnosti ravnala odločno in hitro ter se tako srečno izognila večini groze, ki je zajela preostali del nekdanje Jugoslavije. Vsi vpleteni si zaslužijo čestitke, da so izkoristili politično priložnosti in tvegali vse. Na srečo se je izkazalo, da gre za kratek spopad.
Pogum slovenskega naroda pri zoperstavljanju srbskemu vodstvu je bil poleg Miloševićeve želje po razbitju Jugoslavije bistvenega pomena, a Slovenija je bila glede na vse mednarodne standarde najlaže opredeljena kot država. Toda slovenska samostojnost je bila ključna za način, kako se je nekdanja Jugoslavija razdelila na sedem posameznih narodov, če štejemo tudi Kosovo.
Zgodovinarji se bodo vprašali, ali bi lahko pobuda Evropske skupnosti vodila do bolj celostnega dogovora. Nekateri bodo gotovo zaključili, da je bilo neizogibno, da je razpad potekal tako, kot je, vključujoč izgubo velikega števila življenj, izjemno težke razmere, nasilno etnično čiščenje in globoko zakoreninjeno dediščino sovraštva in strahu. Če se želimo iz zgodovine česa naučiti, moramo še naprej razmišljati o neizogibnih napakah, ki so se zgodile med razpadom nekdanje Jugoslavije. Del tega razmišljanja bo gotovo boleč. Ena od odločitev, ki jo je treba vnovič pretresti, je iz julija 1991, ko je nizozemsko predsedstvo predlagalo enajstim drugim članicam EU prostovoljno vnovično začrtanje notranjih meja, a je bil predlog soglasno zavrnjen, s čimer so izginile možnosti, da bi sprostili geografske etnične napetosti.
Lord Owen je nekdanji zunanji minister Združenega kraljestva, ki je sopredsedoval Mednarodni konferenci o nekdanji Jugoslaviji od leta 1992 do 1992 v sodelovanju s Cyrusom Vanceom in nato Thorvaldom Stoltenbergom.