Nikoli ne bom pozabil tiste tople junijske noči leta 1991, ko sem s sestro stal na Trgu republike in se veselil novih časov. Še danes ne vem, kaj me je gnalo tja, saj se načeloma na široko izogibam množicam in vsemu, kar sodi zraven. A je že moralo biti v zraku nekaj več. Nekaj močnega. Čutil sem energijo, ki se odtlej ni ponovila.

Danes se mi zdi komaj verjetno, da se nam je to res zgodilo. In imam srečo, da sem to doživel na lastni koži in preživel zadnjih 20 let v najbolj ustvarjalnem življenjskem obdobju. Naša država mora biti priložnost za vse nas in te pravice si ne smemo vzeti. Včasih me postane strah, da se je z njo dovoljeno igrati, a dejstva, da smo se kot narod postavili na svoje noge ni mogoče zaigrati, to je premočna stvar. Kot narod znamo stopiti skupaj, ko je zares treba - morda še kdaj.

Od tiste povezanosti izpred dveh desetletij, ponosa in zanosa res ni ostalo veliko, kar danes pogosto pogrešam, a ostajam optimist. Rad živim v svoji domovini, zdi se mi prelepa in kljub temu, da najbolj od vsega rad potujem in se potikam po svetu, še zmeraj mislim, da lahko zares živim samo tu, kjer sem se rodil.