Govor predsednik Evropske ljudske stranke (EPP) Martensa ob dnevu samostojnosti

 

Dobro se spominjam, kako je v razgretem ozračju problem priznanja oziroma nepriznanja slovenske in hrvaške samostojnosti dobilo eksistenčen pomen, ne samo za obe državi in za Jugoslavijo, temveč tudi za tedanje Evropske skupnosti, saj je grozilo, da se bodo vrnile stare koalicije iz časa prve svetovne vojne – Nemčija in Avstrija proti Britaniji in Franciji –, kar bi ogrozilo evropsko združevanje. Takrat sem bil predsednik vlade Belgije in, tako kot kolega v Bonnu in na Dunaju, Helmut Kohl in Franz Vranitzky, sem bil prepričan, da sta dve načeli bistveni. Prvič, spoštovanje svobodne volje Slovencev in Hrvatov in, drugič, preprečitev, da bi se vrnili duhovi preteklosti in ogrozili vse, kar smo Evropejci dosegli v 40 letih.

Seveda bi vsem najbolj odgovarjala rešitev s pogajanji. Slovenci so že decembra 1990 z izjemno večino glasovali za neodvisnost. A Miloševićeva vlada v Beogradu ni sprejela odcepitve; pravzaprav tudi veliko Zahodnih Evropejcev želje Slovencev in Hrvatov niso prepričale. Mislili so, da bi priznanje teh aspiracij sprožilo val nacionalizma, katerega centrifugalne sile bi izbrisale tudi Evropske skupnosti. Nekateri so resnično verjeli, da je dežela, kot je Slovenija, premajhna, da bi bila lahko država. Seveda pa so nekateri v vsem tem videli tudi vnovič obujene ambicije po moči pravkar združene Nemčije.

---
Dragi slovenski prijatelji,

vem, da vaša država preživlja zapleteno politično krizo. A prav v takih časih je treba stopiti korak nazaj in pogledati celotno sliko, da lahko vidite, kaj je Slovenija dosegla, kaj ste vi dosegli v dvajsetih letih od leta 1991. Slovenija se je leta 2004 pridružila Evropski uniji hkrati s sedmimi drugimi nekdanjimi komunističnimi državami, a kot prva iz nekdanje Jugoslavije. Še pomembneje je, da je bila prva post-komunistična članica, ki se je pridružila območju evra. V tej skupini držav ima najvišji BDP na prebivalca in je že pred leti prehitela Grčijo in Portugalsko. Uspešno je predsedovala EU – še vedno v skladu s Pogodbo iz Nice – leta 2008 kot prva od držav izza nekdanje železne zavese.

Vse to dokazuje, da je samostojna Slovenija presegla najbolj drzna pričakovanja iz leta 1991. A meni se zdi še pomembneje, da danes med sprehodom v Ljubljani kljub politični krizi vidim srečne ljudi. Vidim narod, ki živi v miru sam s sabo in preostalo Evropo. Vidim narod, ki lahko zelo pomembno prispeva k našim skupnim naporom.

V tem duhu naj zaključim z navedkom pesmi največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, ki je postala himna svobodne Slovenije:

Žive naj vsi narodi
ki hrepene dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak

Moji dragi slovenski prijatelji, te vrstice so bile napisane v štiridesetih letih 19. stoletja, a utelešajo utemeljitveni duh združene Evrope! Še enkrat bi vam rad čestital ob obletnici neodvisnosti vašega dobrega naroda in se vam zahvaljujem za pozornost.

 

Wilfried Martens, predsednik Evropske ljudske stranke