V Sloveniji je zaradi slabih gospodarskih razmer in sivega vsakdanjika, v katerem so se ljudje ubadali predvsem z nabavljanjem življenjskih potrebščin in menjavanjem denarja, kritičnost začela naraščati že v zgodnjih osemdesetih letih. Najprej so že konec sedemdesetih let svoj protest izražale mlade generacije s pankovskim gibanjem. Sledile so še druge alternativne skupine, najodmevnejša je bila trboveljska skupina Laibach leta 1980. Priljubljene so postajale tudi druge večmedijske skupine, ki so združevale glasbo, ples, slikarstvo, videofilm ter razne vizualne in zvočne učinke. Pojavila so se tudi mirovna, ekološka, feministična in druga gibanja. Sredi osemdesetih let so pomenila močno civilno gibanje v Sloveniji.
Leta 1982 je na pobudo slovenskih intelektualcev in po predhodnih dolgotrajnih razpravljanjih in nasprotovanju oblasti začela izhajati opozicijska Nova revija. Društvo slovenskih pisateljev, ki je združevalo nazorsko in politično različne pisce, je stopnjevalo kritičen odnos do razmer v Jugoslaviji in se zavzemalo za obrambo umetniške svobode. Januarja 1985 je v Ljubljani priredilo množično in odmevno javno tribuno z naslovom Slovenski narod in slovenska kultura. Tribuna je odprla pomembna vprašanja demokratizacije in nacionalnega programa.
Različne razprave in prispevki o nacionalnem položaju Slovenije so vrhunec dosegle leta 1987 z izdajo 57. številke Nove revije s prispevki za slovenski nacionalni program. Temeljna misel vseh prispevkov je bila, da se mora slovenski narod preoblikovati v nacijo, to pomeni, da mora doseči svojo državnost. Ta državnost mora temeljiti na izvirni suverenosti. Na načelu izvirne suverenosti naj bi se na novo oblikoval tudi odnos do Jugoslavije. Pisci so zahtevali tudi uvedbo političnega pluralizma in ukinitev posebne privilegirane "skrbniške" vloge, ki jo je v družbi imela zveza komunistov. Oblasti so sprva 57. številko Nove revije obsodile in proti njej organizirale številne razprave, niso pa je prepovedale ali proti piscem ukrepale niti niso dovolile posega zveznega tožilca in sodnega pregona. Ne glede na ostre ocene delovanja opozicije in veljavno zakonodajo je demokratizacija v Sloveniji tedaj že dosegla raven, na kateri je pravica do svobodnega izražanja postajala del splošnega državljanskega standarda.
Od leta 1987, ko so se začele razprave o spremembi jugoslovanske ustave, se je v Sloveniji oblikovala ustavna alternativa (Zbor za ustavo), ki je začela pripravljati predlog nove slovenske ustave.
Besedilo: dr. Božo Repe
20 let samostojnosti republika Slovenija
