20 let samostojnosti republika Slovenija20 let Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez
Oktober 2011
Olimpijska tekmovanja so v kulturo in zgodovino zapisali že Stari Grki, ki so se vse od 8. st. p.n.št. v svetišču Olimpija na Peloponezu športno merili bogu Zevsu v čast. Atleti so se v Olimpiji kosali več kot tisoč let, tekmovanja so preživela grške vojne vihre, helenizem in rimsko osvojitev. Njihovo zgodovinsko stvarnost je končal rimski cesar Teodozij konec 4. st. z vzpostavljanjem krščanstva kot glavne državne vere. S tem so bili prepovedani tako poganske vere kot poganski rituali, kar tekmovanja v Olimpiji so bila. In so šla v več kot tisočletno pozabo, Olimpijo pa je mati narava s potresi in poplavami pospravila pod predpražnik.
Pobudnik kozmopolitskih modernih olimpijskih iger je bil Francoz Pierre de Coubertin. Uspelo mu je prepričati športnike različnih športnih panog in dežel, da bi se po antičnem štiriletnem vzoru športno srečevali in merili. Pierre de Coubertin je prvič predlagal obnovitev olimpijskih iger že novembra 1892. Prepričan je bil, da bi morali šport razširiti, tako v Franciji kot v mednarodnem merilu, kajti njegova svobodna izmenjava bo vplivala na moralo stare Evrope in okrepila vlogo miru. Ideja je sprva naletela na nerazumevanje, a Coubertin je vztrajal in vzpodbudil organiziranje mednarodnega športnega kongresa junija 1894 v Parizu na univerzi Sorbonna. Vnovič je predlagal obnovitev olimpijskih tekmovanj po antičnem štiriletnem vzoru z modernimi panogami ter na mednarodni in amaterski podlagi. Kongres je predlog podprl in ustanovljen je bil Mednarodni olimpijski komite (MOK).
V novi državi začetek nove organiziranosti športa
- Inciativni odbor za ustanovitev olimpijskega komiteja s predsednikom Kučanom. Foto: OKS
25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Deklaracijo o neodvisnosti. Slovesna razglasitev je bila naslednji dan zvečer, ko je predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan v govoru dejal, da so ta dan dovoljene sanje in da nič več ne bo tako, kot je bilo dotlej. Jutro 'dneva potem' je Slovenijo prebudilo z rožljanjem tankov in agresijo jugoslovanske armade. Vojna! Šport se je umaknil obrambi komaj razglašene države. Športna zveza Slovenije je že 27. junija objavila «priporočilo« o preložitvi vseh športnih tekmovanj na ozemlju Republike Slovenije in svetovala, naj slovenski športniki iz varnostnih razlogov ne sodelujejo na tekmovanjih zunaj Slovenije. 28. junija je sledil »poziv«, da naj glede na »brutalno agresijo jugoslovanske armade« slovenski športniki »zapustijo jugoslovanske reprezentance in se čim prej vrnejo domov«, saj je »za slovenski narod žaljivo, da športniki Slovenije v takih razmerah nastopajo na mednarodnih tekmovanjih za barve Jugoslavije«. To so tudi storili. Hkrati so slovenski športni delavci odstopili s položajev v jugoslovanskih športnih telesih, slovenske panožne zveze pa so prekinjale odnose z jugoslovanskimi panožnimi zvezami.
Odločitev za Olimpijski komite Slovenije
- Člani iniciativnega odbora na obisku pri predsedniku MOK-a Juan Antoniu Samaranchu. Foto: OKS
Že pred tem so bile razprave o novi organiziranosti športa v Sloveniji, v katerih sta se soočali ideji ali enotna osrednja organizacija ali ločeni športna zveza in nacionalni olimpijski komite. Po njih je ŠZS na začetku aprila 1991 obvestila ZTKJ o reorganizaciji, in sicer, da so se športne organizacije v Sloveniji odločile, »da ustanovimo Olimpijski komite Slovenije in v kratkem bomo imenovali iniciativni odbor za njegovo ustanovitev, na čelu katerega bo najboljši športnik Jugoslavije vseh časov – Miroslav Cerar«. Sredi aprila 1991 je bil imenovan Iniciativni odbor za ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije in poslano pismo o nameri predsedniku MOK J. A. Samaranchu. Iniciativni odbor (predsednik Miro Cerar, tajnik Ivo Daneu, člani Evgen Bergant, mag. Janez Kocjančič, Milan Jerman, Janez Sterle, dr. Rajko Šugman) je junija 1991 pripravil delovni osnutek pravil Olimpijskega komiteja in jih razposlal panožnim zvezam ter jih pozval k evidentiranju kandidatov za organe, na drugi strani pa po osamosvojitvi tlakoval pot za mednarodno potrditev in nastope slovenskih športnikov na zimskih olimpijskih igrah 1992 v Albertvillu.
Na 89. seji MOK, 5. februarja 1992, v Courchevelu je OKS postal priznani član mednarodne olimpijske družine.
OKS danes
Danes je OKS-ZŠZ krovna organizacija civilne društvene športne sfere, ki v svojem članstvu prek nacionalnih panožnih športnih zvez (olimpijskih, od MOK priznanih, in neolimpijskih) in občinskih športnih zvez (več kot 24 regijskih predstavnikov) združuje športna društva in športne klube v Sloveniji in zamejstvu.
V letu 2011 ima OKS-ZŠZ 113 članov, od tega 85 občinskih športnih zvez, 68 nacionalnih panožnih športnih zvez in 14 drugih združenj. Glede na strukturo športnih vsebin in organiziranost športa v Sloveniji delujejo trije samostojni odbori kot nosilni stebri programov dela v OKS-ZŠZ: Odbor za šport za vse, Odbor za vrhunski šport in Odbor za šport na lokalni ravni. Vodijo jih podpredsedniki OKS-ZŠZ, ob tem pa ima OKS-ZŠZ še številne komisije za posamezna področja dela: komisijo športnikov, marketinški svet, Slovensko olimpijsko akademijo, komisijo za šport in okolje, za organiziranost in pravne zadeve, za zdravstveno varstvo športnikov, za ženske v športu, za športnike v zamejstvu in komisijo za financiranje športa. Med vsebinskimi usmeritvami OKS-ZŠZ je treba poudariti skrb za razvoj osnovnih organizacij športa ob sodelovanju panožnih in občinskih športnih zvez, usklajevanje razmer oziroma možnosti za razvoj športa na lokalni in nacionalni ravni, skrb za zdravstveno zaščito športnikov, kategorizacijo vrhunskih športnikov, razvoj tekmovalnih sistemov, skrb za spoštovanje strpnosti in fair playa v vseh pojavnih oblikah slovenskega športa, skrb za promocijo olimpijskih vrednot, promocijo prostovoljstva, povezave z zamejskimi športnimi organizacijami in vključenost v krovne mednarodne organizacije.
Zbral Brane Dmitrovič, OKS
Fotografije: OKS, Aleš Fevžer