Razstava prikazuje  opus oblikovalskih rešitev za mlado državo in njene institucije enega najboljših slovenskih oblikovalcev, Prešernovega nagrajenca Miljenka Licula. Licul je namreč ustvaril kar nekaj izjemnih, »velikih« del vizualne kulture, povezanih z identiteto naroda in države, vsekakor pa gre za najbolj »vidne« stvari, ki jih Slovenija lahko pokaže ob pregledu svoje 20-letne zgodovine samostojne države.

Dela Miljenka Licula, ki jih je realiziral ali zasnoval za državo in njene institucije, so že doslej tudi v tujini požela nemalo priznanj in strokovnega in laičnega zanimanja in so lahko dostojna in inovativna predstavitev države in njene kreativnosti in sodobnosti ob obletnici.

Za potrebe delovanja države in vsakdanjega življenja državljanov je Miljenko Licul izdelal niz izjemnih oblikovnih rešitev, ki so večinoma s pridom v uporabi tudi danes in ki se brez sramu lahko primerjajo z rešitvami najbolj razvitih držav. V svojih kreacijah je pogosto interdisciplinarno uporabil podatke o vrednotah Slovenije in o dosežkih Slovencev na različnih področjih: na področju kulture in umetnosti, na področju znanosti, iz sveta narave in okolja, družbe ...

Že takoj na začetku seveda ne moremo mimo nekdanje slovenske valute – tolarja, ki sicer od leta 2007, ko smo dobili evro ni več v veljavi, še vedno pa se dobro spomnimo podob bankovcev in kovancev.

Licul je podobo bankovcev zasnoval skupaj s sodelavcem Zvonetom Kosoveljem in soavtorji. Likovne podobe znamenitih Slovencev na bankovcih (Primož Trubar, Janez Vajkard Valvasor, Jurij Vega, Rihard Jakopič, Jože Plečnik,, France Prešeren, kasneje pa še Ivana Kobilica in Ivan Cankar) je naslikal slikar Rudi Španzel, likovne podobe kovancev pa je za postopek kovanja izdelal akademski kipar Janez Boljka.

Kot je takrat povedal Licul, so osebnosti, upodobljene na bankovcih, znane tudi Evropi, kar je izjemnega pomena, orodja pa ponazarjajo odnos med osebo in njenim delom. Na kovancih so bile upodobljene živali, saj je narava nujen del življenja. Licul je takrat omenil, da so se pri zasnovi izognili državnim simbolom, saj v času nastajanja projekta še niso bili dorečeni. Ni pa nepomembno, da je na bankovcih izpisan datum 15. januar 1992, ki ga je svet Banke Slovenije izbral zato, ker je takrat Slovenija dobila prvo mednarodno priznanje.

Miljenko Licul je skupaj s sodelavcema Majo Licul in Janezom Boljko oblikoval tudi slovenske evrske kovance, ki so gotovo nekaj posebnega tudi v EU. Podobo slovenskih evrskih kovancev smo izbrali leta 2005. Njihova posebnost je, da imajo ob zunanjem robu izpisan napis "Slovenija", s čimer dosegajo prepoznavnost ne le v domačem okolju temveč tudi drugod po Evropi.

Na nacionalni strani kovanca za 1 cent je upodobljena štorklja, največji evropski ptič, doma tudi v Sloveniji. Motiv štorklje simbolično povezuje slovenske evrske kovance s tolarskimi, na katerih je štorklja zasedala kovanec za 20 tolarjev. Na kovancu za 2 centa je podoba knežjega kamna, na katerem so v srednjem veku ustoličevali  karantanske kneze, pozneje koroške vojvode. Simbolno pomeni slovensko državnost. Sejalec – motiv na kovancu za 5 centov –, ki trosi semena (zvezde, ki jih je skupaj z zvezdami na obodu petindvajset, kolikor je bilo leta 2007 držav članic Evropske unije, in pike), je pogost motiv likovnih umetnikov; na Slovenskem je najbolj znan 

Sejalec impresionista Ivana Groharja. Na kovancu za 10 centov sta napis »Katedrala svobode« in neizvedeni načrt slovenskega parlamenta, delo arhitekta Jožeta  Plečnika.

Kovanec za 20 centov krasi podoba dveh konj in napis »Lipicanec« (konj lipicanec je pripadnik svetovno znane pasme konjev, vzrejene v Lipici v Sloveniji), kovanec za 50 centov pa najvišja slovenska gora Triglav, ozvezdje raka – konstelacija, pod katero je bila razglašena samostojnost Slovenije – in naslov narodne pesmi Oj, Triglav moj dom so na kovancu za 50 centov. Na kovancu za 1 evro sta doprsni portret Primoža Trubarja in napis »Stati inu obstati«, vzet iz Trubarjeve pridige o veri, ki je bila objavljena v Katekizmu, prvi slovenski tiskani knjigi iz leta 1550. Na kovancu za 2 evra pa sta profilni portret največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna in v njegovem rokopisu izpisana vrstica »Žive naj vsi narodi« iz sedme kitice pesmi Zdravljica, ki je besedilo državne himne Republike Slovenije.

Miljenko Licul je oblikoval še celo paleto priložnostnih, spominskih in zbirateljskih kovancev, slovenski potni list, biometrični potni list, podobo osebne, zdravstvene in vozniške izkaznice zasnoval je ureditev šengenskih mejnih prehodov s Hrvaško (izvedba nerealizirana), oblikoval niz poštnih znamk in nekatere rešitve za ožje, lokalne in institucionalne potrebe.

Kot rečeno je delo Miljenka Licula tudi podoba slovenskega potnega lista. V sedanji podobi se je začel izdajati z letom 2001. Motivi so izbrani tako, da po vsebinski in oblikovni podobi že površnemu opazovalcu predstavijo osnovne kulturne in zgodovinske informacije in značilnosti države. Prav tako je novo podobo zaznamovala vrsta motivov, ki s svojo podobo in zgodovinsko funkcijo pričajo o intenzivni prisotnosti vseh pomembnih sekvenc iz bogate zakladnice evropske kulture tudi na ozemlju naše države. Med temeljne motive sodi geodetska upodobitev izsekov tlorisa Slovenije, sicer je med osrednjimi motivi zgodovinski motiv vaške situle, na vizumski strani pa je denimo zapis slovenske državne himne.

Na koncu ne sememo pozabiti še serijo poštnih znamk Slovenija – Evropa v malem, s katero je Liculu uspelo prikazati  različne izdelke iz zakladnice narodne kulturne dediščine. Gre predvsem za motive z etnografskega področja, denimo: mlin na Muri,  samotežne sani, piščali trstenke, kozolec toplar, lončeni bajs, prekmurska hiša, vetrna črpalka s sečoveljskih solin, kraška hiša, vinska preša, kraški koš, ribniški konjiček, bloške smuči, belokranjske pisanice, čevljarska luč, prleški klopotec, čebelnjak, ljubljanska velikonočna butarica, zajec za sezuvanje škornjev in mlin na veter.

Oblikovalec Miljenko Licul se je rodil leta 1946 v Vodnjanu pri Puli, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Od leta 1964, ko je začel študirati arhitekturo, je živel v Ljubljani. Od leta 1972 dalje je bil kot grafični oblikovalec zaposlen v Iskri, tedaj največjem jugoslovanskem elektroindustrijskem podjetju. Leta 1980 je s kolegi ustanovil prvi studio in odtlej deloval kot samostojni kulturni ustvarjalec. V letih 1988–2000 je na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani predaval predmet tipografija. Za svoje delo je prejel najvišja priznanja stroke, leta 2008 tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Miljenko Licul je umrl leta 2009.

Dela Miljenka Licula na področju grafičnega oblikovanja veljajo za referenco najvišje kvalitete. Sodi med avtorje, ki so pomagali v strogo modernistični slog grafičnega oblikovanja 70-ih let vpeljati drugačno, poetsko govorico, ne da bi pri tem zanikali vsebinske in historične prvine naloge. Sodi v generacijo oblikovalcev, ki so analogno govorico uspešno prelevili v digitalno. Z njimi si je slovensko grafično oblikovanje utrdilo mednarodno veljavo.

Licul je s svojo ustvarjalnostjo sporočal, da je današnji svet, ob vsej tehnologiji ali pa prav zaradi nje, prostor, v katerem se je potrebno z vsem naporom posvetiti tudi najbolj banalnim vsebinam. Grafično oblikovani predmeti in teksti so pot ne samo k dvigu ali padcu vizualne kulture, ampak tudi k razumevanju ali nerazumevanju sveta, je najbolj pomembno sporočilo Liculove ustvarjalnosti.

 

Besedilo: Mateja Malnar Štembal, po predlogah Fundacije Brumen in Narodne galerije v Ljubljani
Fotografije: Narodna galerija v Ljubljani