Proslave nove evropske države

  • Pregled skozi čas
  • Poslanice
  • Slovenija v svetu
  • Prej in zdaj
  • Praznujemo
  • Junij 2011

    Ob dvajseti obletnici slovenske države bomo v množičnih medijih zasledili mnoge premisleke o prehojeni poti, tranziciji, družbeni pravičnosti in mednarodnem položaju Slovenije. Očetje naroda se bodo spominjali težkih časov in vsak bo po svoje oblikoval ključne nauke tega obdobja. Prav je, da pogledamo še ritualno plat novonastale države, ki na poseben način združuje vse ključne družbene spremembe.

    Prve proslave posvečene velikim zgodovinskim temam

    Slovenske proslave državnosti lahko razdelimo v štiri do pet obdobij. Prvo obdobje je trajalo od leta 1991 do 1994, čas bolečih posledic ekonomskega embarga ter silnih političnih bojev in iskanj smisla, poti in zaslug v novonastali državi Sloveniji. Zaradi splošnega nacionalističnega vzdušja v državi in zaradi uradnega boja za oblast, so se proslave v režiji Draga Pečka, Igorja Šmita in Romana Končarja posvečale velikim zgodovinskim temam. Izbrani režiserji so iskali skupne temelje, zato so na oder postavljali prizore nastale na temelju brižinskih spomenikov, knežjega kamna, Primoža Trubarja in domoljubne poezije 19. stoletja.

    Obdobje umetniških proslav

    V drugem obdobju, od 1995 do 1999, so se proslave s Trga republike umaknile v Cankarjev dom. Izbrani režiserji (Janez Pipan, Barbara Hieng Samobor, Aleš Jan in Klavdija Zupan) so se še najbolj ukvarjali z osebnimi dilemami in iskanji protagonistov, oder Gallusove dvorane pa je spontano bolj izpostavil klasične gledališke pristope, ne pa prireditveno-spektakelske, značilne za proslave na prostem. Scenariji so nagovarjali razlike in stičišča med posamezniki in skupnostjo, med kolektivom in nezavednim, med levo in desno politično opcijo, med staro in novo umetnostjo. Zaradi boja za ekonomsko in ideološko dominacijo, so tudi te proslave odmevale politično, čeprav so bile dejansko najbolj umetniške od vseh poprej in potem. Protokola je bilo relativno malo. Posebej slovesna in vojaško obarvana je bila jubilejna proslava »Kons 5« leta 1996 na Trgu republike, s katero je režiser Matjaž Berger pritegnil veliko pozornosti in kritike.

    Jubilejni proslavi leta 2000 in 2001

    Leti 2000 in 2001 sta bili jubilejni. Prvo leto so obeleževali deseto obletnico prvih večstrankarskih volitev, drugo leto pa deseto obletnico razglasitve neodvisnosti. Režijo so tega leta spet zaupali Matjažu Bergerju, ki je uprizoril »civilizacijski spektakel« z naslovom Sejalec. Nekateri so bili razočarani, ker se je s tem odmaknil od utečenega nagovarjanja domoljubnih tem, vendar je bil le tak kulturni kontekst primeren za govor nemškega kanclerja Gerharda Schröderja. Ta se je v nagovoru opravičil prisotnim in televizijskim gledalcem za veliko slabega, ki ga je nemški narod naredil slovenskemu. Tako nastop predsednika Milana Kučana in nemškega kanclerja, kakor tudi kulturni program za tem, so naznanjali evropsko prihodnost Slovenije. Naznanjali so politično zavest, ki naj bi presegala nacionalne interese in rivalstvo moderne.

    Slovenske elite so si deset let prizadevale postati del Evropske unije, tako na ravni gospodarstva in poslov, kot na ravni administrativnih karier posameznikov ¬ in razvojnega denarja, ki naj bi začel dotekati v večjem obsegu. Pot v EU je vodila prek Nemčije, najpomembnejše trgovinske partnerice Slovenije. Ves Trg republike je bil oder, gledalci so bili potisnjeni na rob.

    Po letu 2002 smo lahko v kulturnem delu proslav spremljali iskanja bolj sproščenih, radostnih, manj tragično-moralnih uprizoritev. Vedno pogosteje so se pojavljale estradne in popularne teme in izvajalci, sam odrski prostor pa je postajal umetniški dosežek. Nastopili so sodobni plesalci, rokovske zasedbe, veliki zbori in orkestri, pisano je bilo in pospremljeno z državnimi zastavicami med občinstvom. Najizrazitejši predstavnik te smeri je režiserka Katja Pegan, ki je delala proslavi leta 2006 in 2007. Danes je to norma.

    Brez kulture si ni mogoče zamisliti proslave in naše državnosti

    Pri pripravah in izvedbi proslav ob slovenskem dnevu državnosti so praviloma sodelovali ljudje iz Ljubljane: šolani na AGRFT, FF ali FDV, zaposleni pa v enem od gledališč, medijskih hiš ali vladnih ustanov v prestolnici. Tudi diplomatski zbor, ki je bil vedno prisoten na proslavah, je imel svoj domicil v Ljubljani. V teh proslavah lahko zato vidimo medij centralizacije, simbolnega označevanja nacionalnega teritorija (podobe in plesi iz različnih regij), nacionalizacije kulture (posebno postane nacionalno) ter prisvajanja kulturne dediščine oziroma zgodovine. Vse skupaj pa je služilo utrjevanju oblasti vladajočih političnih garnitur. V daljšem časovnem obdobju je mogoče uvideti stalnice in jih osmisliti ob upoštevanju političnih ritualov v drugih državah. Slovensko praznovanje državnosti postane resnično zanimivo, ko ga primerjamo z drugimi. Potem se v vsem sijaju pokaže eksistenčno vztrajanje na kulturi kot razločevalnem elementu. Kulturi, brez katere si ni mogoče zamisliti proslave in državnosti. Drugod po svetu bi lahko proslave delili na monarhistične in republikanske, vojaške in civilne, zamegljujoče in razkrivajoče.

    Slovenski politični ritual je bil vedno organiziran republikansko in državno - prek posebnih državnih odborov pod nadzorom Vlade, kar spominja na Francijo in Sovjetsko zvezo. Slavil je veličino ljudstva in njegovo etnično-kulturno povezanost (na-rod). Bil je toleranten in hkrati aroganten do drugih političnih, religioznih in etničnih identitet znotraj državljanske skupnosti. Z ognjemeti je segal po zvezdah, s besedo in glasbo pa v srce.
     
    Lanskoletna proslava v režiji Jureta Zrneca nas je presenetila in nasmejala s parodijami na sam postopek pisanja scenarija in političnega pogajanja okoli njega. Bila je burka vsega, kar je bilo na ravni simbolov in scenskih prijemov videti samoumevno in nedotakljivo. Vladajoče gledališče je leta 2010 na nek način razkrilo samega sebe. Taka averzija državništva verjetno ne bo preživela, ampak je lahko le kratek predah pred novo konstrukcijo realnosti.

     

    Besedilo: Peter Simonič
    Fotografije: Alenka Žaubi, Andrej Križ, Igor Modic