Lipa velja za nekakšen simbol slovenstva, za kar v slovenskem izročilu sicer ni prave utemeljitve, še posebej zato, ker segata vloga in pomen lipe v obdobje daleč pred kakšnim nacionalnim samozavedanjem.

Ker dosežejo lipe pogosto visoko starost in zrastejo v mogočna telesa, je lip, ki jim pripisujejo večstoletno starost, v Sloveniji kar precej, najstarejše pa naj bi bile stare že kar okoli 700 let. Starodavne lipe ali skupine več lip najdemo še danes ob vaških cerkvah, na grajskih dvoriščih, na vaških in mestnih trgih, kjer označuje to drevo prostor družabnega srečevanja in druženja vaške skupnosti ter hkrati prostor skupnega odločanja o skupnih zadevah. Pod senčnimi krošnjami takšnih lip so bile namreč pogosto kamnite mize in klopi kot priljubljena zbirališča vaških veljakov in vaške srenje nasploh.

Izročilo tudi pripoveduje, da so lipe od nekdaj radi sadili ob posebnih priložnostih. Najstarejše naj bi bile zasajene še v času turških vpadov, na krajih, kjer so bili Turki premagani ali od koder so bili pregnani, zato so te lipe med ljudmi še danes znane kot 'turške lipe'. Iz poznejših obdobij pa so vse do danes ohranjeni nekateri parkovni nasadi lip, še zlasti pa lipovi drevoredi. Najznamenitejši med njimi je drevored 'Napoleonovih lip' pred krajem Logatec ob državni cesti, ki je bila nekdaj glavna prometnica med Ljubljano in Trstom. Drevored teh lip, dolg skoraj dva kilometra, ki ga sestavlja 290 dreves, del pa ga je bilo zaradi starosti treba že pomladiti, naj bi bil zasajen okoli leta 1810, torej v obdobju francoske zasedbe oziroma Ilirskih provinc, v čast in spomin na poroko francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja z avstrijsko princeso Mario Luizo, zato naj bi bil sprva tudi poimenovan kot Luizin drevored. Ta drevored je zaščiten kot spomenik oblikovane narave, prav tako pa so spomeniško zaščiteni tudi nekateri drugi lipovi drevoredi mlajšega datuma,  poleg desetin starih lipovih dreves ob vaških cerkvah in na vaških trgih na številnih lokacijah po Sloveniji.

V obdobju narodnostnega prebujanja Slovencev in njihove rastoče narodne zavesti je postala lipa, kot že rečeno, eden od simbolov slovenstva, za razliko od hrasta, ki naj bi bil simbol germanstva oziroma nemštva, ali na primer breze kot drevesa, pripisanega Rusiji in Rusom. V slovenski nacionalni ikonografiji sicer lipa nikoli ni bila posebej izpostavljena, so pa na primer lipovi listi ovijali žitno klasje v slovenskem predosamosvojitvenem socialističnem grbu v obdobju Ljudske oziroma kasneje Socialistične republike Slovenije kot federalne enote nekdanje Jugoslavije. Še izrazitejši sporočilni pečat pa so lipovi listi dobili v veliki oglaševalski akciji »Slovenija, moja dežela« v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je bila zasnovana zgolj za potrebe promocije slovenskega turizma, vendar je te okvire prerasla in je s svojo vsakodnevno prisotnostjo na televizijskih ekranih ter na številnih plakatih spontano postala znanilec samozavestnejše Slovenije, kar naj bi po nekaterih poznejših interpretacijah prispevalo k drži, ki je vodila v slovensko osamosvojitev na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Drug simbol, ki je že v desetletju pred osamosvojitvijo Slovenije nakazoval utrjevanje njene državnosti, je bilo obeležje GEOSS pri Vačah nad Litijo, ki je označevalo geometrično središče Slovenije in predstavljalo njeno težišče. Postavljeno je bilo leta 1982, ob njem pa ne manjka že leto prej zasajena lipa, ki je v treh desetletjih odtlej zrasla v precej mogočno drevo. Še iz let neposredno pred osamosvojitvijo Slovenije pa ostaja v spominu ostaja tudi poskus uveljavitve lastne slovenske valute, poimenovane lipa, katerega pobudnik Bogdan Oblak, z vzdevkom Hamurabi, z njim sicer ni prodrl, vendar je ostala njegova valuta v spominu tedanjih generacij kljub temu simbolen mejnik.

Seveda pa nosi največji simbolni pomen, povezan z nastankom slovenske državnosti, lipa, ki je bila pred dvajsetimi leti, na dan razglasitve neodvisnosti in državne suverenosti Republike Slovenije, zasajena na Trgu republike pred slovenskim parlamentom. Samostojnost Slovenije pa zaznamujejo tudi številne druge lipe, ki so bile takrat zasajene na vseh koncih Slovenije. Tradicija sajenja lip od posebej pomembnih dogodkih, ki vsaj po izročilu sega še v srednji vek, se torej ohranja še danes, ne nazadnje tudi  ob obiskih tujih državnikov, ki pogosto kje posadijo kakšno spominsko lipo.