20 let nacionalne denarne valute

  • Pregled skozi čas
  • Poslanice
  • Slovenija v svetu
  • Prej in zdaj
  • Praznujemo
  • 20 let nacionalne denarne valute

    Januar 2012

    Slovenija je 8. oktobra leta 1991 z uvedbo lastnega denarja stopila na pot denarne osamosvojitve. Denarna valuta tolar je bila eden najpomembnejših dejavnikov slovenske državnosti. Denarna osamosvojitev je bila namreč temeljni pogoj za uveljavitev mlade države v svetu. Tolar je kot zaupanja vredno in trdno valuto 1. januarja 2007 nadomestil evro. Slovenija ga je uvedla prva med deseterico držav, ki so leta 2004 postale članice EU.

     

    Najprej uporaba vrednostnih bonov

    V Sloveniji so se do izdaje tolarskih bankovcev in kovancev kot zakonito plačilno sredstvo uporabljali vrednostni boni, ki jih je izdala RS. S tem so želeli preprečiti morebiten vdor v slovenski monetarni sistem. Zamenjava jugoslovanskih dinarjev za bone se je v vseh finančnih ustanovah po državi začela 9. oktobra 1991 in je trajala tri dni, razmerje med dinarji in boni pa je bilo v tem obdobju 1 : 1.

    Tolar kot prva denarna valuta samostojne države Slovenije

    Slovenska denarna osamosvojitev se je začela, potem ko je v skladu z brionskim sporazumom potekel trimesečni moratorij na uveljavljanje osamosvojitvenih sklepov in je tedanja Skupščina RS sprejela zakon o denarni enoti RS, s katerim je uvedla lastno valuto, ter zakon o uporabi denarne enote RS, ki je določal, da je tolar edino zakonito plačilno sredstvo v slovenski državi.

    Tolar, ki je med predlogi o imenu valute premagal klas, krono, karant, lipo in še nekatere druge, je tako luč sveta ugledal nekaj čez polnoč 8. oktobra 1991. Delil se je na sto stotinov. Slovenski tolar se je rodil v zelo neugodnih okoliščinah. Poleg politične negotovosti je v nekdanji skupni jugoslovanski državi vladala visoka inflacija, veliko je bilo tudi nezaupanje med prebivalstvom, saj je bila dejanski hranilec vrednosti tuja valuta – nemška marka. Tečaj tolarja je bil v primerjavi z nemško marko v začetku določen pri 32 tolarjih za eno nemško marko. Glavni razlog za končno odločitev za uravnavani drseči tečaj je bil predvsem pomanjkanje deviznih rezerv v slovenskem bančnem sistemu, možnosti zadolževanja na tujih finančnih trgih in širšega družbenega soglasja. To se je izkazalo za modro tudi ob izbruhu več finančnih kriz v devetdesetih letih, ki so prizadele nekatere države na prehodu. Banka Slovenije je prve tolarske bankovce – za 100, 500 in 1000 tolarjev – dala v obtok 30. septembra 1992. Sledili so jim še drugi bankovci.

    Oblikovni avtor slovenskega denarja je bil Miljenko Licul, portrete za bankovce pa je izdelal slikar Rudi Španzel. Tiskali pa so jih v britanski družbi Thomas de la Rue. Tolarske kovance je izdajala Republika Slovenija in določala apoene ter njihova glavna znamenja. Banka Slovenije je odločala o datumu dajanja kovancev v obtok ter opravljala strokovne in tehnične naloge v zvezi z izdajo kovancev. Kovance sta oblikovala Miljenko Licul in Zvone Kosovelj, modeliral pa jih je kipar Janez Boljka.

    Evro kot nacionalna valuta

    V prvi vrsti je bila glavni akter uvedbe evra država članica sama. Slovenija se je v pogajanjih za članstvo v EU in s podpisom pristopne pogodbe obvezala, da bo vstopila tudi v ekonomsko in monetarno unijo ter uvedla skupno evropsko valuto evro, ko bo za to izpolnila vse potrebne pogoje. Oceno o tem, ali država izpolnjuje merila, na vsaki dve leti (praviloma v oktobru) Evropska komisija navede v t. i. konvergenčnem poročilu. Država članica pa lahko v skladu z določbami pogodbe tudi sama kadar koli v tem dvoletnem obdobju zaprosi Evropsko komisijo in Evropsko centralno banko za predčasni oceni o izpolnjevanju meril. To je Slovenija storila v začetku marca 2006. Evropska komisija in Evropska centralna banka sta na njeno zahtevo dali ločeni oceni 16. maja 2006 in ocenili, da Slovenija izpolnjuje pogoje za prevzem evra s 1. januarjem 2007. Politično odločitev o širitvi evrskega območja je nato sprejel Evropski svet (tj. predsedniki vlad in držav članic EU) 15. in 16. junija 2006 v Bruslju, pravno podlago za vstop države v monetarno unijo pa je 11. julija 2006 potrdil Svet EU v sestavi finančnih ministrov (t. i. ECOFIN). Banka Slovenije je vnaprej naročila 450.000 začetnih paketov evrskih kovancev za fizične osebe, 150.000 poslovnih začetnih paketov in 100.000 posebnih zbirk slovenskih evrskih kovancev za numizmatike oz. zbiratelje. V Slovenijo so na različne načine pripeljali 296,3 milijona kosov evrskih kovancev skupne teže okoli 1460 ton in v vrednosti 103,9 milijona evrov. Naročenih je bilo še 94,5 milijona kosov evrskih bankovcev skupne teže 76 ton in v vrednosti 2,175 milijarde evrov. Kovance, ki so last države, je za Slovenijo kovala finska kovnica Mint of Finland, evrske bankovce pa si je Slovenija ''izposodila'' iz strateških rezerv Evropske centralne banke. Od 1. januarja 2007 tudi v Sloveniji plačujemo z evrskimi bankovci, ki so enaki v vseh državah in so izdani v sedmih apoenih (5, 10, 20, 50, 100, 200 in 500 evrov), in z evrskimi kovanci, ki so izdani v osmih apoenih (1, 2, 5, 10, 20 in 50 centov ter kovanca za 1 in 2 evra) in se od države do države razlikujejo. Vsi kovanci imajo sicer skupno sprednjo stran, medtem ko lahko države članice za t. i. nacionalno stran izberejo svoje motive. Ne glede na to pa se kovanci iz različnih držav uporabljajo kot plačilno sredstvo v vseh državah evrskega območja.

    Evrski bankovci so v vseh državah evrskega območja enaki

    Izdani so v sedmih različnih vrednostih: 5 €, 10 €, 20 €, 50 €, 100 €, 200 € in 500 €. Vsak bankovec prikazuje enega od evropskih arhitekturnih slogov: klasiko, romaniko, gotiko, renesanso, barok in rokoko, arhitekturo železa in stekla ter sodobno arhitekturo 20. stoletja. Na sprednji strani so upodobljena okna in vrata, ki simbolizirajo evropski duh odprtosti in sodelovanja. 12 zvezd Evropske unije predstavlja dinamiko in harmonijo sodobne Evrope. Mostovi na hrbtni strani pa simbolizirajo sporazumevanje med evropskimi narodi ter med Evropo in preostalim svetom. Trenutno je v obtoku 16 različic oz. državnih motivov evrskih kovancev, ki so zakonito plačilno sredstvo na celotnem območju, na katerem se lahko plačuje z evri: 13 različic so prispevale države članice EU, ki so hkrati tudi članice evrskega območja, 3 različice evrskih kovancev pa so Monako, San Marino in Vatikan kovali na podlagi formalnega dogovora z Evropsko skupnostjo. Kovanci so sicer izdani v osmih različnih vrednostih: 1, 2, 5, 10, 20 in 50 centov, 1 € in 2 €. Poleg tega pa lahko vsaka država članica evrskega sistema enkrat letno izda priložnostni spominski kovanec za 2 €. Slovenija se je odločila, da bo marca 2007 izdala 400.000 kosov priložnostnih spominskih kovancev za 2 evra, in sicer ob 50. obletnici podpisa Rimske pogodbe. Na nacionalni strani tega kovanca bo besedilo izpisano v slovenskem jeziku: ''Rimska pogodba – 50 let'', ''Evropa'', ''Slovenija'' ter letnica ''2007'', obod kovanca pa bo enak slovenskemu evrskemu kovancu za 2 evra.

    Uvedba evra je prinesla zelo veliko koristi. Povečala se je blagovna menjava med članicami, evro je pripomogel k večji preglednosti poslovanja, ker je odpravil preračunavanje iz različnih valut, porabnikom je omogočil primerjanje cen, okrepil je notranji trg, umiril inflacijo in pripomogel k znižanju obrestnih mer. V prvih osmih letih je evrsko območje uživalo eno najdaljših obdobij gospodarske rasti od začetka evropskega povezovanja. Žal pa se v zadnjem času Evropa spopada s hudo dolžniško krizo, ki ji ni in ni videti konca.

    Kako naprej

    Večina strokovnjakov se strinja, da je bil prevzem evra za Slovenijo dobra poteza. Ob sedanji dolžniški krizi v evrskem območju in nekaterih napovedih o koncu monetarne unije so prepričani o nujnosti obstoja skupne evropske valute. Trden evro je pomemben za gospodarsko in politično trdnost evropskih narodov. Slovenija ima ob trdni valuti večjo možnost za gospodarski razvoj in obetavno prihodnost.


    Besedilo: Marko Šiška, Urad vlade za komuniciranje